Dolenjski biografski leksikon

Dolenjski biografski leksikon je sedaj pred Vami v internetni obliki

Vsebuje več kot 2600 biografskih gesel o ljudeh, ki so pomembni za Dolenjsko: ali so se tu rodili, šolali, delovali (delujejo) ali pa so svoja dela posvetili oz. posvečajo problemom Dolenjske, in to njenega širšega območja (po Meliku – pokrajina med Iško, Ljubljanico, Savo, Gorjanci, Kolpo in črto od Prezida do izvira Iške). Pred Vami je širok spekter dejavnosti, ustvarjalnosti in dosežkov ljudi naše pokrajine, od znanosti, kulture, umetnosti do gospodarstva, izobraževanja, športa itd. Posamezna gesla so opremljena tudi s fotografijami.

Osnova za nastanek tega pokrajinskega biografskega leksikona je Gradivo za dolenjski biografski leksikon avtorja Karla Bačerja, ki je sprva dvajset let izhajalo periodično, leta 2004 pa ga je Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto izdala v knjižni obliki.

Internetna oblika leksikona nam omogoča aktivno urejanje in dodajanje novih podatkov in imen, ki so v času, ko je Gradivo za dolenjski biografski leksikon nastajalo, šele stopala na prizorišče. Hkrati je leksikon lažje in hitreje dostopen uporabnikom širom Slovenije in izven njenih meja oz. vsem uporabnikom interneta.

Spoštovani uporabniki Internetnega dolenjskega biografskega leksikona, k sodelovanju vabimo tudi vas! S svojimi predlogi, pripombami, informacijami nam pišite na E-mail naslov: gradivo@nm.sik.si.

Kratice in okrajšave

Razlago kratic in okrajšav, ki se uporabljajo v biografskem leksikonu si lahko preberete tukaj.

KARLOVŠEK Jože

etnograf, gradbenik, slikar, Trdinov nagrajenec

(12.2.1900 - 22.10.1963 )

Življenjepis

R 12. febr. 1900 v Šmarjeti, u. 22. okt. 1963 v Domžalah. Osnovno šolo je končal v Šmarjeti, nižjo gimnazijo v Novem mestu. V letih 1918-1923 je obiskoval gradbeni oddelek Tehniške srednje šole v Ljubljani. V dijaških letih je obiskoval tudi slikarsko šolo Probuda, na kateri je poučeval tudi Maksim Gaspari. L. 1930 je opravil izpit za stavbenika, l. 1948 je postal višji gradbeni tehnik. Opravil je vrsto študijskih potovanj v Avstrijo, Čehoslovaško, Italijo in Nemčijo. Služboval je pri Ljubljanski gradbeni družbi (1923), pri dr. Josipu Karlovšku v Celju (1923-1926), pri Ljubljanski gradbeni družbi (1926-1932), pri I. Bonač sin (1932-1941), pri Platzerju, Kamnik (1941-1945), v Gradisu, Ljubljana (1945-1948), na Gradbeni srednji šoli Ljubljana (1948 – 1963). Poleg naštetega je bil v tridesetih letih upravnik tovarne fine keramike Dekor v Zgornji Šiški, ki ga je ustanovil skupaj z družabniki in Ljubljansko gradbeno družbo. Projektiral je tudi votlo opeko, ki je bila patentirana za montažne opečne strope in montažne opečne pregrade, zaščitena je bila pod znamko Radomka. Čeprav je bil po poklicu gradbeni tehnik, je bilo področje njegovega delovanja mnogo širše. Bil je učitelj, strokovni pisec in praktični izvajalec gradbeniških del od projektanta do gradbenega nadzornika. Ukvarjanje z ljudskim stavbarstvom, obrtjo in umetnostjo, posebno z ornamentom, pa je bila njegova življenjska zavezanost. Je eden od najvidnejših raziskovalcev t. i. narodnega ali ljudskega blaga v gradbeništvu in slikarstvu. Objavil je vrsto monografij o slovenskem stavbarstvu, obrti in ornamentu: Slovenska hiša, 1. del, stavbni motivi, 1927, Slovenska hiša, 2. del, stavbe in pohištvo, 1928, Slovenski ornament: zgodovinski razvoj, 1935, Slovenski ornament: ljudski in obrtniški izdelki, 1937, Umetnostna obrt: splošen razvoj in naš slog, 1938, Slovenski domovi, 1939. Med letoma 1948 in 1958 je objavil samostojno ali skupaj z drugimi serijo trinajstih učbenikov za Gradbeno srednjo šolo s skupnim naslovom Gradbeni elementi. Več njegovih del je ostalo nenatisnjenih, ohranjeni so le v tipkopisu, zlasti Osnova in razvoj ornamenta (1957 in 1959) ter Slovenske bajeslovne in pripovedne podobe (1957 in 1959). Objavil je tudi vrsto strokovnih člankov. L. 1946 je imel samostojno razstavo v Domžalah, l. 1949 je razstavljal na republiški razstavi lokalne industrije v Ljubljani, l. 1960 je imel razstavo svojih del v Ljubljani, ki jo je priredilo Slovensko etnografsko društvo v sodelovanju z Etnografskim muzejem, l. 2006 je Muzejsko društvo Domžale v Domžalah pripravilo razstavo njegovih del. Po njem se imenuje tudi ulica v Domžalah, l. 2006 so v Šmarjeti odkrili njegovo spominsko ploščo in odprli turistično pot, imenovano po njem. Za svoje delo je prejel vrsto nagrad in priznanj: l. 1951 Prešernovo nagrado, l. 1953 prejme od države iznajditeljsko spričevalo za iznajdbo postopka slikanja na les z lužnimi barvami, l. 1958 3. nagrado za idejni načrt novogradnje srednje šole v Ljubljani, l. 1960 Trdinovo nagrado. Njegovo življenje in delo je opisal dr. Nace Šumi v knjigi Jože Karlovšek: poklic in poklicanost, ki jo je l. 2006 izdalo Muzejsko društvo Domžale. Pred njegovo rojstno hišo v Šmarjeti je bil l. 2009 odkrit kip njegove bronaste glave, ki je delo kiparja Borisa Prokofjeva, v hiši pa je obiskovalcem na ogled Karlovškova spominska soba z razstavo njegovih del.

Viri in literatura

• 225 let novomeške gimnazije, str. 361.
• Delo 7. mar. 2006, str. 13. DL 16. febr. 2006, str. 5.
• Glasnik Slovenskega etnološkega društva št. 3 (1963), str. 12.
• Karlovšek J.: Slovenske bajeslovne in pripovedne podobe - sl. 48.
• Občinski poročevalec (Domžale) 20. dec. 1973 št. 11, str. 13 – slika.
• Šumi, N.: Jože Karlovšek, poklic in poklicanost, 2006.

Slikovni material

• Knjižnica Mirana Jarca NM.

« Nazaj | natisni