Dolenjski biografski leksikon

Dolenjski biografski leksikon je sedaj pred Vami v internetni obliki

Vsebuje več kot 2600 biografskih gesel o ljudeh, ki so pomembni za Dolenjsko: ali so se tu rodili, šolali, delovali (delujejo) ali pa so svoja dela posvetili oz. posvečajo problemom Dolenjske, in to njenega širšega območja (po Meliku – pokrajina med Iško, Ljubljanico, Savo, Gorjanci, Kolpo in črto od Prezida do izvira Iške). Pred Vami je širok spekter dejavnosti, ustvarjalnosti in dosežkov ljudi naše pokrajine, od znanosti, kulture, umetnosti do gospodarstva, izobraževanja, športa itd. Posamezna gesla so opremljena tudi s fotografijami.

Osnova za nastanek tega pokrajinskega biografskega leksikona je Gradivo za dolenjski biografski leksikon avtorja Karla Bačerja, ki je sprva dvajset let izhajalo periodično, leta 2004 pa ga je Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto izdala v knjižni obliki.

Internetna oblika leksikona nam omogoča aktivno urejanje in dodajanje novih podatkov in imen, ki so v času, ko je Gradivo za dolenjski biografski leksikon nastajalo, šele stopala na prizorišče. Hkrati je leksikon lažje in hitreje dostopen uporabnikom širom Slovenije in izven njenih meja oz. vsem uporabnikom interneta.

Spoštovani uporabniki Internetnega dolenjskega biografskega leksikona, k sodelovanju vabimo tudi vas! S svojimi predlogi, pripombami, informacijami nam pišite na E-mail naslov: gradivo@nm.sik.si.

Kratice in okrajšave

Razlago kratic in okrajšav, ki se uporabljajo v biografskem leksikonu si lahko preberete tukaj.

JAKAC Božidar

grafik, Prešernov nagrajenec, slikar, Trdinov nagrajenec

(16.7.1899 - 20.11.1989 )

Življenjepis

Rodil se je 16. julija 1899 v Novem mestu. Njegov oče Anton je bil gostilničar, ki je imel v mestu »Hotel in kavarno Jacaz«. Sin Božidar je najprej obiskoval gimnazijo v Novem mestu, nato pa šolanje nadaljeval na realki v Idriji, kjer je bil l. 1917 mobiliziran na fronto na Piavi. Risati je pričel kot samouk, po 1. sv. vojni pa je odšel študirat slikarstvo in grafiko v Prago.

Bil je eden glavnih akterjev novomeške pomladi, ustvarjalnega gibanja novomeških dijakov in študentov po 1. vojni.

Po končanem študiju je bil sprva profesor risanja na gimnaziji v Ljubljani, a je kmalu postal svobodni umetnik, se študijsko izpopolnjeval v Parizu ter veliko potoval po Evropi in Ameriki. L. 1932 je izšel potopis Odmevi Rdeče zemlje, ki ga je po Jakčevih pismih iz Amerike napisal Miran Jarc.

Leta 1941 se je vključil v NOB, kjer je poučeval mlade umetnike in slikal. Po vojni je bil med ustanovitelji Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, njen redni profesor in prvi rektor.

Leta 1949 je postal redni član SAZU, kasneje pa tudi član tujih znanstvenih in umetnostnih akademij. Jakac je najplodovitejši slovenski likovni umetnik, ki je imel ok. 200 samostojnih razstav. Je vodilno ime slovenske grafike, eden od utemeljiteljev slovenskega ekspresionizma in tankočuten upodabljalec slovenske pokrajine, posebej Dolenjske in rodnega Novega mesta. Je tudi eden najznamenitejših slovenskih portretistov, saj je naslikal mnoge slovenske in tuje znane osebnosti. Kot zaslužen dokumentarist svojega časa je bil dejaven tudi kot fotograf in filmski snemalec.

Poleg številnih drugih nagrad in priznanj je leta 1956 prejel Trdinovo nagrado, leta 1967 nagrado Avnoja, bil častni občan Novega mesta ter štirikratni dobitnik Prešernove nagrade. Umrl je 20. novembra 1989 v Ljubljani in je pokopan v Novem mestu.

Zbirke njegovih umetniških del se med drugim nahajajo v galeriji Jakčev dom (v stavbi nekdanje Jakčeve kavarne) v Novem mestu, v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, manjši del, zlasti dokumentarnega gradiva, pa tudi v Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto.

Viri in literatura

• 225 let novomeške gimnazije, str. 249-250.
• ES 4, str. 249-250 - avtoportret.
• M. Mušič: Novomeška pomlad 1974, str. [16] - portret.
• SBL I, str. 368.
• Slov. novejša zgodovina 2005 II, str. 1278 - slika.
• Univerza III-2, str. 1220-1224.

Slikovni material

• Knjižnica Mirana Jarca NM
• Knjižnica Mirana Jarca NM
• Knjižnica Mirana Jarca NM
• Slov. novejša zgodovina 2005 II, str. 1278.

« Nazaj | natisni