Dolenjski biografski leksikon

Dolenjski biografski leksikon je sedaj pred Vami v internetni obliki

Vsebuje več kot 2600 biografskih gesel o ljudeh, ki so pomembni za Dolenjsko: ali so se tu rodili, šolali, delovali (delujejo) ali pa so svoja dela posvetili oz. posvečajo problemom Dolenjske, in to njenega širšega območja (po Meliku – pokrajina med Iško, Ljubljanico, Savo, Gorjanci, Kolpo in črto od Prezida do izvira Iške). Pred Vami je širok spekter dejavnosti, ustvarjalnosti in dosežkov ljudi naše pokrajine, od znanosti, kulture, umetnosti do gospodarstva, izobraževanja, športa itd. Posamezna gesla so opremljena tudi s fotografijami.

Osnova za nastanek tega pokrajinskega biografskega leksikona je Gradivo za dolenjski biografski leksikon avtorja Karla Bačerja, ki je sprva dvajset let izhajalo periodično, leta 2004 pa ga je Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto izdala v knjižni obliki.

Internetna oblika leksikona nam omogoča aktivno urejanje in dodajanje novih podatkov in imen, ki so v času, ko je Gradivo za dolenjski biografski leksikon nastajalo, šele stopala na prizorišče. Hkrati je leksikon lažje in hitreje dostopen uporabnikom širom Slovenije in izven njenih meja oz. vsem uporabnikom interneta.

Spoštovani uporabniki Internetnega dolenjskega biografskega leksikona, k sodelovanju vabimo tudi vas! S svojimi predlogi, pripombami, informacijami nam pišite na E-mail naslov: gradivo@nm.sik.si.

Kratice in okrajšave

Razlago kratic in okrajšav, ki se uporabljajo v biografskem leksikonu si lahko preberete tukaj.

FOERSTER Anton

skladatelj

(20.12.1837 - 17.4.1926 )

Življenjepis

Rodil se je 20. decembra 1837 v Osenicah v vzhodni Češki. Rodil se je v družini, kjer so bili že po tradiciji učitelji. Prvo glasbeno vzgojo je dobil pri očetu, ki ga je učil igrati na orgle. Skupaj z brati je sodeloval kot sopranist v očetovem cerkvenem zboru, pri desetih letih pa je že pomagal očetu tudi kot organist.

Nižjo gimnazijo je končal v nižji Mladi Boleslavi, višjo pa v Čeških Budejovicah v južni Češki. Tu se je razvil v znamenitega tenorista. Po maturi je krajši čas preživel v cistercijanskem samostanu Vyšší Brod, kjer se je posvečal glasbenemu študiju in kjer je ustvaril tudi prvo ohranjeno skladbo (samospev Isti žal). Od tam je odšel v Prago na pravno fakulteto in jo leta 1863 končal. Nato je dobil službo domačega učitelja. Na Češkem si je Foerster pridobil osnovno glasbeno znanje. Odločilen vpliv na njegov glasbeni razvoj je imel Bedřich Smetana, pri katerem se je izpopolnjeval v kompoziciji in klavirski igri.

V letih od 1865 do 1867 je deloval v hrvaškem Senju kot mestni organist in ravnatelj stolnega kora. Začel je skladati maše v staroslovanskem, hrvaškem in latinskem jeziku in postavil zametke mestne godbe.

Po uspešnem delu v Senju je leta 1867 prišel v Ljubljano, kjer je sprva deloval kot kapelnik in klavirski spremljevalec pri Dramatičnem društvu, bil je pevovodja Narodne čitalnice, poleg tega je poučeval v Alojzijevišču, semenišču, višji gimnaziji in višji realki. Bil je regens chori in organist ljubljanske stolnice. Sodeloval je z Glasbeno matico in bil urednik prilog Cerkvenega glasbenika.

Znan in cenjen je bil tudi kot pedagog. Napisal je štiri pedagoške priročnike (npr. Teoretično praktična pevska šila …).

Na področju cerkvene glasbe je deloval v duhu cecilijanstva, bil pa je tudi skladatelj posvetne glasbe. Skomponiral je več glasbenih del: orkestralnih, komornih in solističnih, vokalno – instrumentalnih in dve operi. Uglasbil je kar nekaj pesmi sočasnih slovenskih pesnikov (Gregorčič, Jenko, Stritar). Po stilni usmerjenosti je bil romantik, ki se je približal slovenskemu narodnemu duhu. Najbolj znana je njegova opera Gorenjski slavček, napisana ob natečaju Dramatičnega društva za izvirno slovensko odrsko delo, ki je zaradi prisrčne domačnosti in tople spevnosti skoraj ponarodela.

Med vojno se je leta 1917 preselil v Novo mesto, kjer je 17. aprila 1926 umrl. Pokopan je v Ljubljani.

Po njem se imenuje ulica v Novem mestu.

Viri in literatura

• ES 3, str. 129.
• Kronika slovenskih mest I 1934, str. 124 - portret.
• Marko Bajuk: Vodnik po ljubljanskih pokopališčih 1930, str. 24.
• Muzička enciklopedija I 1971, str. 590 - s sliko.
• Foersterjev zbornik, 1998
• Cerkveni glasbenik, , št. 4-6, 1998, str. 43-45

Slikovni material

• Kronika slovenskih mest I 1934, str. 124.

« Nazaj | natisni