Dolenjski biografski leksikon

Dolenjski biografski leksikon je sedaj pred Vami v internetni obliki

Vsebuje več kot 2600 biografskih gesel o ljudeh, ki so pomembni za Dolenjsko: ali so se tu rodili, šolali, delovali (delujejo) ali pa so svoja dela posvetili oz. posvečajo problemom Dolenjske, in to njenega širšega območja (po Meliku – pokrajina med Iško, Ljubljanico, Savo, Gorjanci, Kolpo in črto od Prezida do izvira Iške). Pred Vami je širok spekter dejavnosti, ustvarjalnosti in dosežkov ljudi naše pokrajine, od znanosti, kulture, umetnosti do gospodarstva, izobraževanja, športa itd. Posamezna gesla so opremljena tudi s fotografijami.

Osnova za nastanek tega pokrajinskega biografskega leksikona je Gradivo za dolenjski biografski leksikon avtorja Karla Bačerja, ki je sprva dvajset let izhajalo periodično, leta 2004 pa ga je Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto izdala v knjižni obliki.

Internetna oblika leksikona nam omogoča aktivno urejanje in dodajanje novih podatkov in imen, ki so v času, ko je Gradivo za dolenjski biografski leksikon nastajalo, šele stopala na prizorišče. Hkrati je leksikon lažje in hitreje dostopen uporabnikom širom Slovenije in izven njenih meja oz. vsem uporabnikom interneta.

Spoštovani uporabniki Internetnega dolenjskega biografskega leksikona, k sodelovanju vabimo tudi vas! S svojimi predlogi, pripombami, informacijami nam pišite na E-mail naslov: gradivo@nm.sik.si.

Kratice in okrajšave

Razlago kratic in okrajšav, ki se uporabljajo v biografskem leksikonu si lahko preberete tukaj.

Dražumerič Marinka

etnologinja, umetnostna zgodovinarka

(6.4.1957 )

Življenjepis

Rojena 6. aprila 1957 v Črnomlju, kjer je obiskovala osnovno šolo in gimnazijo. Po končani gimnaziji se je vpisala na študij etnologije in umetnostne zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti, ki ga je zaključila leta 1981 oz. 1982. Že kot študentka je kot mentorica sodelovala na mladinskih raziskovalnih taborih in s tem nadaljevala tudi kasneje. Leta 2004 je na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani uspešno zagovarjala magistrsko delo z naslovom Zgodovina in razvoj konservatorstva na Dolenjskem in v Beli krajini do leta 1945 in s tem pridobila akademski naslov magistrica znanosti s področja muzeologije in konservatorstva. Leta 2009 je pridobila še strokovni naziv konservatorska svetnica. Leta 1981 se je zaposlila na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto, kjer kot konservatorska svetovalka za nepremično kulturno dediščino aktivno deluje na širokem območju, ki je v pristojnosti novomeške enote. Do sredine 90-tih 20. stol. je bilo njeno konservatorsko delo usmerjeno predvsem na področje etnologije, nato pa se je zaradi službenih potreb večinoma preusmerila na umetnostnozgodovinsko, predvsem sakralno dediščino. Med drugim je vodila celovito obnovo cerkve Marijinega vnebovzetja v Črmošnjicah, cerkve sv. Duha v Črnomlju, cerkve sv. Frančiška Ksaverija v Dolenji Stari vasi pri Šentjerneju, cerkve sv. Antona Padovanskega v Kovači vasi, cerkve sv. Neže v Lopati, cerkve sv. Jakoba v Naklem v Beli krajini, cerkve sv. Križa v Prevolah, cerkve sv. Tomaža in cerkve Marije vnebovzete v Straži, cerkve sv. Miklavža na Stražnjem Vrhu, cerkve Marijinega vnebovzetja v Šmarjah pri Šentjerneju, cerkve sv. Trojice na Vinjem Vrhu pri Semiču in sodelovala pri obnovi cerkve sv. Nikolaja v Novem mestu in cerkve sv. Ruperta v Šentrupertu. S konservatorskim delom je prisotna tudi pri obnovi mestnega jedra Črnomlja ter stare šole in Maleričeve hiše v Črnomlju. Objavljala je v strokovnih (Varstvo spomenikov, Traditiones, Glasnik Slovenskega etnološkega društva, Kronika) in poljudnih glasilih (Rast, Gea, Dolenjski list, zloženke v okviru projekta Po poteh dediščine Dolenjske in Bele krajine), ter različnih lokalnih zbornikih (Dolenjski zborniki, Kostanjeviški, Šmarješki zbornik, zbornik župnij Šentjernej, Črmošnjice, Prečna). V njih so objavljene tudi umetnostnozgodovinske topografije župnij Šentjernej, Kostanjevica, Šmarjeta in Bela Cerkev, ki so prve objave tovrstnega gradiva s tega dela Slovenije. V zborniku župnije Črmošnjice je objavila izvlečke iz arhivskega gradiva o opremi cerkva te župnije, ki so bile razen dveh porušene po drugi svetovni vojni. To je zaenkrat prva objava o kočevarskih cerkvah, ki črpa iz župnijskega arhivskega gradiva. Pripravila je tudi nekaj gesel za Enciklopedijo Slovenije, uredila 1. izredno številko revije Rast (dec. 1994), v kateri so bili zbrani vsi, tudi še neobjavljeni članki novomeškega umetnostnega zgodovinarja in konservatorja Jožeta Gregoriča ter bila sourednica zbornika Gorjanci (1997) in Zbornika župnije Šentjernej (1999). Aktivno sodeluje v Slovenskem konservatorskem in Slovenskem etnološkem društvu, katerega predsednica je bila v letih 1991-1993. Od leta 1995-2007 je bila članica uredniškega odbora novomeške revije Rast, kjer je pokrivala področje kulture. Je soavtorica in sourednica knjig: Krajinski park Lahinja (1992), Dolenjska in Bela krajina (1993), Župnija Šentrupert (1993), Dolenjska, Bela krajina: A-Ž : priročnik za popotnika in poslovnega človeka (1995), Gorjanci (1997), Zbornik župnije Šentjernej (2000), Šmarjeta in Bela Cerkev skozi stoletja (2007), Klevevž: Biser narave z bogato zgodovino (2009). Za uspešno delo je leta 1995 prejela Župančičevo priznanje občine Črnomelj, 1996 Steletovo priznanje SKD, 1998 priznanje župana Mestne občine Novo mesto, 1999 srebrno plaketo Zveze za tehnično kulturo Slovenije, Regionalni center Novo mesto za delovanje v gibanju Znanost mladim. Za uspešno vodenje celovite obnove Mordaxove kapele v Novem mestu je prejela Steletovo priznanje za leto 2012.

Viri in literatura

• Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, str. 216.
• SEL, str. 98.

« Nazaj | natisni