Dolenjski biografski leksikon

Dolenjski biografski leksikon je sedaj pred Vami v internetni obliki

Vsebuje več kot 2600 biografskih gesel o ljudeh, ki so pomembni za Dolenjsko: ali so se tu rodili, šolali, delovali (delujejo) ali pa so svoja dela posvetili oz. posvečajo problemom Dolenjske, in to njenega širšega območja (po Meliku – pokrajina med Iško, Ljubljanico, Savo, Gorjanci, Kolpo in črto od Prezida do izvira Iške). Pred Vami je širok spekter dejavnosti, ustvarjalnosti in dosežkov ljudi naše pokrajine, od znanosti, kulture, umetnosti do gospodarstva, izobraževanja, športa itd. Posamezna gesla so opremljena tudi s fotografijami.

Osnova za nastanek tega pokrajinskega biografskega leksikona je Gradivo za dolenjski biografski leksikon avtorja Karla Bačerja, ki je sprva dvajset let izhajalo periodično, leta 2004 pa ga je Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto izdala v knjižni obliki.

Internetna oblika leksikona nam omogoča aktivno urejanje in dodajanje novih podatkov in imen, ki so v času, ko je Gradivo za dolenjski biografski leksikon nastajalo, šele stopala na prizorišče. Hkrati je leksikon lažje in hitreje dostopen uporabnikom širom Slovenije in izven njenih meja oz. vsem uporabnikom interneta.

Spoštovani uporabniki Internetnega dolenjskega biografskega leksikona, k sodelovanju vabimo tudi vas! S svojimi predlogi, pripombami, informacijami nam pišite na E-mail naslov: gradivo@nm.sik.si.

Kratice in okrajšave

Razlago kratic in okrajšav, ki se uporabljajo v biografskem leksikonu si lahko preberete tukaj.

HOLLENSTEIN Janez Marija

kartuzijan

(1933 )

Življenjepis

R. l. 1933 v Alttoggenburgu, v kantonu St. Gallen v Švici (rojstno ime Joseph Johann Baptista, je nemškega porekla). Njegovo redovno ime je Jean Marie, ko je postal prior v Pleterjah, je postal Janez Hollenstein. Po opravljeni državni gimnaziji je l. 1952 vstopil v Kartuzijo La Valsainte (pri Fribourgu v Švici). L. 1954 je naredil prve, l. 1957 večne obljube, l. 1959 je bil posvečen v duhovnika. Znotraj kartuzijanskega reda je študiral teologijo in filozofijo. Od l. 1963 živi kot menih v Kartuziji Pleterje. Od l. 1985-1995 je bil prior Kartuzije Pleterje. Za časa svojega priorjevanja je začel s podpiranjem dodatnih programov in projektov, ki so omogočili širše odprtje samostana javnosti. Stari del samostana, staro gotsko cerkev, so odprli turistom, čeprav jo še vedno uporabljajo za verske obrede. Pospešil je tudi gospodarstvo samostanskih pridelkov in spominkov. Omogočil je nastanek in podpiral nemoteno delovanje muzeja na prostem, ki se nahaja v neposredni bližini Kartuzije Pleterje in ki ohranja prvotne elemente lesenih objektov tipične arhitekture Šentjernejskega polja. Z javnimi predavanji o življenju kartuzijanov je približal življenje menihov zlasti mladim generacijam. Do določene mere je omogočil vpogled javnosti v delovanje samostana. Je avtor knjige Zgovorna tišina (1986) in soavtor knjig: Kartuzija Pleterje - pogled v meniško življenje (1983), Marijan Zadnikar, Kartuzija Pleterje - njeno obličje in pomen (1995), Kartuzija Pleterje (1996), Zbornik župnije Šentjernej (1999). Objavljal je v revijah: Cerkev v sedanjem svetu, Skaleras, Rast, Tretji dan, Studia Historica Slovenica. Ukvarjal se je tudi s prevajanjem. Za svoje humanitarno delo za begunce iz nekdanje Jugoslavije je l. 1995 prejel najvišje državno priznanje zlati križ Rdečega križa RS. L. 1994 je postal častni občan MO Novo mesto.

Viri in literatura

• Delo, 26. jan. 1995, str. 24.
• DL 26. jan. 1995, str. 24 – s sliko.
• Rast št. 1-2 (1995), str. 83-92 – s slikami.
• Zdravniški vestnik št. 5 (1994), str. 328-331 – s sliko.

« Nazaj | natisni