Dolenjski biografski leksikon

Dolenjski biografski leksikon je sedaj pred Vami v internetni obliki

Vsebuje več kot 2600 biografskih gesel o ljudeh, ki so pomembni za Dolenjsko: ali so se tu rodili, šolali, delovali (delujejo) ali pa so svoja dela posvetili oz. posvečajo problemom Dolenjske, in to njenega širšega območja (po Meliku – pokrajina med Iško, Ljubljanico, Savo, Gorjanci, Kolpo in črto od Prezida do izvira Iške). Pred Vami je širok spekter dejavnosti, ustvarjalnosti in dosežkov ljudi naše pokrajine, od znanosti, kulture, umetnosti do gospodarstva, izobraževanja, športa itd. Posamezna gesla so opremljena tudi s fotografijami.

Osnova za nastanek tega pokrajinskega biografskega leksikona je Gradivo za dolenjski biografski leksikon avtorja Karla Bačerja, ki je sprva dvajset let izhajalo periodično, leta 2004 pa ga je Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto izdala v knjižni obliki.

Internetna oblika leksikona nam omogoča aktivno urejanje in dodajanje novih podatkov in imen, ki so v času, ko je Gradivo za dolenjski biografski leksikon nastajalo, šele stopala na prizorišče. Hkrati je leksikon lažje in hitreje dostopen uporabnikom širom Slovenije in izven njenih meja oz. vsem uporabnikom interneta.

Spoštovani uporabniki Internetnega dolenjskega biografskega leksikona, k sodelovanju vabimo tudi vas! S svojimi predlogi, pripombami, informacijami nam pišite na E-mail naslov: gradivo@nm.sik.si.

Kratice in okrajšave

Razlago kratic in okrajšav, ki se uporabljajo v biografskem leksikonu si lahko preberete tukaj.

SIMONIČ Ludvik

Kraigherjev nagrajenec

(1.5.1926 )

Življenjepis

R. 1. maja 1926 v vasi Podreber pri Semiču. Osnovno šolo je obiskoval na Štrekljevcu, takratno nižjo gimnazijo pa je l. 1942 končal v Črnomlju. Odšel je v partizane, v XII. brigado, kjer je leta 1943 po končanem telegrafskem tečaju vodil radijske in telegrafske postaje pri glavnem štabu NOV in POS. Po vojni je bil sprva zaposlen pri Prezidiju LRS, v letih 1948-1951 se je ukvarjal z razvojem uporov in potenciometrov na Inštitutu za elektrozveze v Ljubljani, nato pa je organiziral proizvodnjo uporov za elektronsko industrijo v podjetju Iskra Elementi v Šentjerneju. Tu je kot direktor v letih 1951-1979 postavil temelje tovarne uporov, potenciometrov in hibridnih vezij. L. 1980 je odšel v Ljubljano na novo delovno mesto. Za svoje delo je prejel vrsto nagrad in priznanj, l. 1970 priznanje inovator leta, l. 1978 Kraigherjevo nagrado Gospodarske zbornice Slovenije, priznanje občine Novo mesto, l. 1980 je od občine Krško prejel častno priznanje z medaljo Janeza Vajkarda Valvasorja, l. 2000 je postal častni občan Občine Šentjernej.

Viri in literatura

• - DL 12. jun. 1980, str. 16 – s sliko
• - Šentjernejsko glasilo, letn. V št. 34 (sept. 2000), str. 4 – s sliko.
• Delo XX/1978 21. jan. št. 15, str. 19 – s sliko.
• ES 11, str. 76.

« Nazaj | natisni