Dolenjski biografski leksikon je sedaj pred Vami v internetni obliki
Vsebuje več kot 2600 biografskih gesel o ljudeh, ki so pomembni za Dolenjsko: ali so se tu rodili, šolali, delovali (delujejo) ali pa so svoja dela posvetili oz. posvečajo problemom Dolenjske, in to njenega širšega območja (po Meliku – pokrajina med Iško, Ljubljanico, Savo, Gorjanci, Kolpo in črto od Prezida do izvira Iške). Pred Vami je širok spekter dejavnosti, ustvarjalnosti in dosežkov ljudi naše pokrajine, od znanosti, kulture, umetnosti do gospodarstva, izobraževanja, športa itd. Posamezna gesla so opremljena tudi s fotografijami.
Osnova za nastanek tega pokrajinskega biografskega leksikona je Gradivo za dolenjski biografski leksikon avtorja Karla Bačerja, ki je sprva dvajset let izhajalo periodično, leta 2004 pa ga je Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto izdala v knjižni obliki.
Internetna oblika leksikona nam omogoča aktivno urejanje in dodajanje novih podatkov in imen, ki so v času, ko je Gradivo za dolenjski biografski leksikon nastajalo, šele stopala na prizorišče. Hkrati je leksikon lažje in hitreje dostopen uporabnikom širom Slovenije in izven njenih meja oz. vsem uporabnikom interneta.
Spoštovani uporabniki Internetnega dolenjskega biografskega leksikona, k sodelovanju vabimo tudi vas! S svojimi predlogi, pripombami, informacijami nam pišite na E-mail naslov: gradivo@nm.sik.si.
Kratice in okrajšave
Razlago kratic in okrajšav, ki se uporabljajo v biografskem leksikonu si lahko preberete tukaj.
PAVČEK Tone
akademik, esejist, pesnik, Prešernov nagrajenec, prevajalec, Trdinov nagrajenec, urednik
(29.9.1928
- 21.10.2011
)
Življenjepis
R. 29. sept. 1928 v Šentjurju pri Mirni Peči, u. 21. okt. 2011 v Ljubljani. Diplomiral je leta 1954 na Pravni fakulteti v Ljubljani. V letih 1955-1957 je bil novinar pri Ljubljanskem dnevniku in Ljudski pravici, nato do leta 1972 novinar in urednik na RTV Ljubljana in hkrati (1963-1967) ravnatelj Mladinskega gledališča v Ljubljani. Od leta 1972 do upokojitve leta 1990 je bil glavni urednik Cankarjeve založbe. Vidno se je uveljavil tudi kot družbeni in politični delavec, še posebej v času osamosvajanja Slovenije. V letih l979-1983 je bil dva mandata predsednik Društva slovenskih pisateljev in je odločno nasprotoval jugoslovanskim unitarističnim prizadevanjem. V letih 1986-1990 je bil poslanec slovenske skupščine in je na množičnem zborovanju na Kongresnem trgu v Ljubljani leta 1989 prebral za osamosvojitveni proces pomembno Majniško deklaracijo. Od leta 2001 je izredni član SAZU. Objavljati je začel v Mladinski reviji leta 1947. S Kajetanom Kovičem, Janezom Menartom in Cirilom Zlobcem je leta 1953 izdal kultno zbirko Pesmi štirih. Zbirka je doživela številne ponatise in nove izdaje: leta 1988, 1993, 1998, 2001, 2003, 2004 in 2005. Kot je poudarila kritika in presodila literarna zgodovina, je bil svet Pavčkove lirike sprva vitalističen, v razmerju do narave včasih idiličen in harmoničen. V poznejših zbirkah se je z veliko ustvarjalno močjo dotaknil vprašanj življenja in smrti, tako z vidika posameznika kot tudi širše skupnosti (Slovenske pesmi v zbirki Dediščina). Objavil je vrsto pesniških zbirk: Sanje živijo dalje (1958), Ujeti ocean (1964), Zapisi (1972), Iskanje sveta (1973), Poganske hvalnice (1976), Pesmi (1978), Dediščina (1983), Goličava (1988), Pijanost, kot up varljiva, kot milost živa (1989), Temna zarja (1996), Upočasnitve (1998, 1999, 2001), Dolenjske bližine (1998), Pesmi (2001), Teči kot reka (2001), Razsviti (2001), Nežnosti (2002), Starožitja (2004), Žlahtne ljubezenske (2005), Pesmi (2005), Darovi (2005), Ujedanke (2006). Napisal je tudi tri knjige esejev s skupnim naslovom Čas duše, čas telesa (1994, 1997, 2004). Za otroke je ustvaril vrsto mojstrovin, napisal je vrsto pesniških zbirk: Trije bratje in zlata ptica (1956), Maček na dopustu (1957), Juri Muri v Afriki (1958 in več izdaj), Polž pred nebotičnikom (1960), Sončece v žepu (1960), Velesenzacija (1961), Vrtiljak (1965 in več izdaj), Strašni lovec Bumbum (1969), Čenčarija (1975), Domače živali (1976 in več izdaj), Slon v žepu (1979), Marko na belem konju jaše (1984, 1996), Prave (in neprave) pesmi (1986), Besede za sladkosnede (1991), Majhen dober dan (1992), Sonce in sončice (1993), Živalski ringaraja (1994), Majnice (1996), Deček gre za soncem (1998), Juri Muri drugič v Afriki (2001 in 2002), S črko čez Krko (1993), Radobesednice (2004), Koncert (2005). Napisal je tudi dve pripovedni deli za otroke: Kaj je najlepše (1969) in Mokedaj (1976). Tone Pavček je mojstrski prevajalec ruske poezije 20. stoletja (A.A. Ahmatova, A.A. Blok, M.I. Cvetajeva, S.A. Jesenin, J.A. Jevtušenko, V.V. Majakovski, B.I. Pasternak), pomembne so njegove prepesnitve srbske in hrvaške lirike, beloruskega pesnika J. Kupale, gruzijskega klasika S. Rustavelija ter albanskih avtorjev. Za svoje pesniško in prevajalsko delo je prejel vrsto nagrad in priznanj, med njimi dvakrat Levstikovo (1958, 1962), leta 1961 nagrado Mlado pokolenje, leta 1986 Kajuhovo nagrado, leta 1996 nagrado Večernica (vse za mladinsko poezijo), leta 1958 Trdinovo nagrado in leta 1984 Prešernovo za pesniško zbirko Dediščina. Leta 1996 je bil imenovan za ambasadorja UNICEF-a.
Viri in literatura
- ES 8, str. 275-276 - s sliko.
- Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti 52, 2001 (2002), str. 134-135.
- Rast okt. 1996 št. 5/6, str. 360-366.
- Slov. književnost 1945-1965 I, str. 165 – slika.
- Slovenska književnost (CZ 1982), str. 259.
- Slovenska književnost 1945-1965. I, str. 163-168 - s sliko.
- Sodobnost 1998 št. 8/9, str. 631-647.
Slikovni material
- ES 8, str. 275.
- Slovenska književnost 1945-1965. I, str. [165].
« Nazaj | natisni
