Dolenjski biografski leksikon

Dolenjski biografski leksikon je sedaj pred Vami v internetni obliki

Vsebuje več kot 2600 biografskih gesel o ljudeh, ki so pomembni za Dolenjsko: ali so se tu rodili, šolali, delovali (delujejo) ali pa so svoja dela posvetili oz. posvečajo problemom Dolenjske, in to njenega širšega območja (po Meliku – pokrajina med Iško, Ljubljanico, Savo, Gorjanci, Kolpo in črto od Prezida do izvira Iške). Pred Vami je širok spekter dejavnosti, ustvarjalnosti in dosežkov ljudi naše pokrajine, od znanosti, kulture, umetnosti do gospodarstva, izobraževanja, športa itd. Posamezna gesla so opremljena tudi s fotografijami.

Osnova za nastanek tega pokrajinskega biografskega leksikona je Gradivo za dolenjski biografski leksikon avtorja Karla Bačerja, ki je sprva dvajset let izhajalo periodično, leta 2004 pa ga je Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto izdala v knjižni obliki.

Internetna oblika leksikona nam omogoča aktivno urejanje in dodajanje novih podatkov in imen, ki so v času, ko je Gradivo za dolenjski biografski leksikon nastajalo, šele stopala na prizorišče. Hkrati je leksikon lažje in hitreje dostopen uporabnikom širom Slovenije in izven njenih meja oz. vsem uporabnikom interneta.

Spoštovani uporabniki Internetnega dolenjskega biografskega leksikona, k sodelovanju vabimo tudi vas! S svojimi predlogi, pripombami, informacijami nam pišite na E-mail naslov: gradivo@nm.sik.si.

Kratice in okrajšave

Razlago kratic in okrajšav, ki se uporabljajo v biografskem leksikonu si lahko preberete tukaj.

NAHTIGAL Rajko

akademik, jezikoslovec

(14.4.1877 - 29.3.1958 )

Življenjepis

Rajko Nahtigal se je rodil 14. aprila 1877 v Novem mestu. Bil je sin novomeškega gimnazijskega profesorja , klasičnega filologa Rajmunda Nahtigala. Po njegovi smrti se je mati z otroki preselila v Ljubljano, kjer je Rajmund mlajši nadaljeval šolanje od tretjega razreda gimnazije dalje. Prva dva razreda gimnazije je obiskoval v Novem mestu. Maturiral je leta 1895. Istega leta se je vpisal na dunajsko slavistiko, kjer je leta 1901 doktoriral.

Dve leti se je znanstveno izpopolnjeval v Moskvi in Sankt-Peterburgu. Po vrnitvi na Dunaj je postal lektor in pozneje docent za ruski jezik na Zavodu za vzhodne jezike in na Eksportni akademiji. Leta 1913 je postal izredni profesor za slovansko filologijo s posebnim ozirom na slovenski jezik in književnost na graški univerzi, kjer je kasneje postal redni profesor. S Franom Ramovšem, tajnikom vseučiliščne komisije, je od leta 1918 sodeloval v pripravah za ustanovitev slovenske univerze v Ljubljani. Tu je bil poleti 1919 imenovan za rednega profesorja slovanske filologije.

Ukvarjal se je predvsem z vprašanji stare cerkvene slovanšščine, stare in moderne ruščine (rekonstrukcija besedila staroruskega epa Slovo o polku Igoŕevě, primerjalnega slovanskega jezikoslovja in zgodovine slovanske filologije.

V graškem obdobju in v Ljubljani je obravnaval Brižinske spomenike, ki segajo v stoletja stare cerkvene slovanščine in s tem spodbudil ponovno zanimanje zanje (Freisingensia). V začetku dvajsetih let se mu je pridružil zgodovinar Milko Kos, ki je leta 1937 skupaj s Franom Ramovšem pripravil novo izdajo Brižinskih spomenikov, na katero so se kasneje odzivale vse nadaljnje izdaje. Zelo velik odmev je v znanstvenih krogih zbudila njegova študija Doneski k vprašanju o postanku glagolice (1923), v kateri je predstavil svoj pogled na to najstarejšo slovansko pisavo.

Večkrat se je lotil tudi imenoslovnih študij (razlaga imena Doberdob, Hrvat, ime znamenitega panonskega kneza Koclja, etimologijo plemenskega imena Dudlebov in imena Čeh, Pleso, Kosez ter Svetovit).

Do upokojitve leta 1953 je bil predstojnik seminarja za slovansko filologijo, bil je prvi dekan Filozofske fakultete (1919-20) in rektor ljubljanske univerze (1927-28). Od ustanovitve akademije znanosti in umetnosti  je bil njen redni član in prvi predsednik(1939-42). Mednarodno priznanje njegovega dela je razvidno iz knjige Slovansko jezikoslovje – Nahtigalov zbornik, ki je izšla leta 1977 po mednarodnem znanstvenem srečanju slavistov ob stoti obletnici Nahtigalovega rojstva.

Umrl je 29. marca 1958 v Ljubljani.

Po njem se od leta 1993 imenuje ulica v Novem mestu.

Viri in literatura

• ES 7, str. 277 - s sliko.
• Kronika slovenskih mest I 1934, str. 153 - slika.
• SBL II, str. 188.
• Rast, št. 1-2, 1997; str. 41-44

Slikovni material

• ES 7, str. 277.
• Kronika slovenskih mest I 1934, str. 153.

« Nazaj | natisni