Dolenjski biografski leksikon

Dolenjski biografski leksikon je sedaj pred Vami v internetni obliki

Vsebuje več kot 2600 biografskih gesel o ljudeh, ki so pomembni za Dolenjsko: ali so se tu rodili, šolali, delovali (delujejo) ali pa so svoja dela posvetili oz. posvečajo problemom Dolenjske, in to njenega širšega območja (po Meliku – pokrajina med Iško, Ljubljanico, Savo, Gorjanci, Kolpo in črto od Prezida do izvira Iške). Pred Vami je širok spekter dejavnosti, ustvarjalnosti in dosežkov ljudi naše pokrajine, od znanosti, kulture, umetnosti do gospodarstva, izobraževanja, športa itd. Posamezna gesla so opremljena tudi s fotografijami.

Osnova za nastanek tega pokrajinskega biografskega leksikona je Gradivo za dolenjski biografski leksikon avtorja Karla Bačerja, ki je sprva dvajset let izhajalo periodično, leta 2004 pa ga je Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto izdala v knjižni obliki.

Internetna oblika leksikona nam omogoča aktivno urejanje in dodajanje novih podatkov in imen, ki so v času, ko je Gradivo za dolenjski biografski leksikon nastajalo, šele stopala na prizorišče. Hkrati je leksikon lažje in hitreje dostopen uporabnikom širom Slovenije in izven njenih meja oz. vsem uporabnikom interneta.

Spoštovani uporabniki Internetnega dolenjskega biografskega leksikona, k sodelovanju vabimo tudi vas! S svojimi predlogi, pripombami, informacijami nam pišite na E-mail naslov: gradivo@nm.sik.si.

Kratice in okrajšave

Razlago kratic in okrajšav, ki se uporabljajo v biografskem leksikonu si lahko preberete tukaj.

MERVAR (MRVAR) France

čebelar, pedagog, šolnik

(4.4.1897 - 8.4.1973 )

Življenjepis

R. 4. nov. 1897 v vasi Klečet pri Žužemberku kot prvi od štirih otrok, u. 8. apr. 1973 v Žužemberku. Že v šmihelski osnovni šoli je pokazal bistrost in pridnost, zato so ga poslali na državno gimnazijo v Novo mesto. Preživljal se je z inštrukcijami ter šolanje zaključil z zrelostnim izpitom. Zaradi naprednosti (preporodovec) je bil že kot dijak preganjan in leta 1916 postavljen pred avstrijsko vojaško sodišče. L. 1916 je prišel v vojno ujetništvo v Rusijo. Tam je vstopil kot dobrovoljec v jugoslovansko dobrovoljsko armado. V Sibiriji je doživljal strahote vojne, lakoto in mraz. Kot oficir I. jugoslovanskega polka Matije Gubca se je preko Vladivostoka, Kitajske in Indije z ladjo vrnil v domovino l.1920. Ker ni imel sredstev za študij na univerzi, se je odločil za učiteljski poklic. L. 1920 je nastopil prvo službo na Ajdovcu. L. 1922 je napravil še dodatni zrelostni izpit na državnem učiteljišču v Ljubljani. L. 1924 je opravil usposobljenostni izpit za osnovne šole. V Ambrusu je poučeval 5 let, obenem pa delal z ljudmi za razvoj kraja. Zidal je gasilski dom, prenovil šolo, postavili so prvo mlekarno. Leta 1927 je postal upravitelj v 6-razredni osnovni šoli v Žužemberku, kjer je skrbel tudi za tajniške in blagajniške posle. Tudi tu je deloval na gospodarskem področju. Bil je gospodar, ki se je ročno lotil vsakega dela (na šolskem dvorišču je naredil drevesnico, otroke in odrasle je učil cepiti drevesa, postavil je čebelnjak). Postal je načelnik gasilskega društva, sodeloval je pri gradnji zdravstvenega doma, skupaj z g. A. Zupancem je veliko storil za elektrifikacijo Žužemberka in okolice. Ljudem je pisal prošnje za službo, pritožbe za odpis davkov, kazni, sestavljal je oporoke. L. 1938 je izšla njegova knjiga V senci žužemberskega gradu, ki jo je izdal Tujsko propagandni odsek trga Žužemberk. Velja za prvi zgodovinsko-geografski prikaz Suhe krajine (ponatis 2005). Bil je ustanovitelj in predsednik strokovnega učiteljskega društva JUU. Za pedagoško delo je bil leta 1932 odlikovan z redom sv. Save V. stopnje. V času okupacije je ostal na službenem mestu v Žužemberku. Italijani so ga dvakrat zaprli. L 1943 so partizani šolo zažgali. Takoj po vojni, v šol. letu 1945/46, je služboval v OŠ Šmihel pri Žužemberku, z dekretom Ministrstva za prosveto pa je bil leta 1946 postavljen za upravitelja šole v Žužemberku, z ustanovitvijo nižje gimnazije pa za ravnatelja. Začel in končal je gradnjo požgane šole, ustanovil KUD, formiral pevski zbor. Leta 1952 je bil upokojen. L. 1973 je dobil Janševo priznanje kot priznanje za dvig slovenskega čebelarstva.

Viri in literatura

• 225 let novomeške gimnazije, str. 437.
• DL 19. apr. 1973 št. 16, str. 4.
• Gnidovec M., Perko R., Zupančič M.: Znani Suhokranjci
• SČ LXXV/1973 št. 12, str. 352 – slika (vendar z napačno letnico rojstva 1891).

Slikovni material

• Znani Suhokranjci, str. 4.

« Nazaj | natisni