Dolenjski biografski leksikon

Dolenjski biografski leksikon je sedaj pred Vami v internetni obliki

Vsebuje več kot 2600 biografskih gesel o ljudeh, ki so pomembni za Dolenjsko: ali so se tu rodili, šolali, delovali (delujejo) ali pa so svoja dela posvetili oz. posvečajo problemom Dolenjske, in to njenega širšega območja (po Meliku – pokrajina med Iško, Ljubljanico, Savo, Gorjanci, Kolpo in črto od Prezida do izvira Iške). Pred Vami je širok spekter dejavnosti, ustvarjalnosti in dosežkov ljudi naše pokrajine, od znanosti, kulture, umetnosti do gospodarstva, izobraževanja, športa itd. Posamezna gesla so opremljena tudi s fotografijami.

Osnova za nastanek tega pokrajinskega biografskega leksikona je Gradivo za dolenjski biografski leksikon avtorja Karla Bačerja, ki je sprva dvajset let izhajalo periodično, leta 2004 pa ga je Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto izdala v knjižni obliki.

Internetna oblika leksikona nam omogoča aktivno urejanje in dodajanje novih podatkov in imen, ki so v času, ko je Gradivo za dolenjski biografski leksikon nastajalo, šele stopala na prizorišče. Hkrati je leksikon lažje in hitreje dostopen uporabnikom širom Slovenije in izven njenih meja oz. vsem uporabnikom interneta.

Spoštovani uporabniki Internetnega dolenjskega biografskega leksikona, k sodelovanju vabimo tudi vas! S svojimi predlogi, pripombami, informacijami nam pišite na E-mail naslov: gradivo@nm.sik.si.

Kratice in okrajšave

Razlago kratic in okrajšav, ki se uporabljajo v biografskem leksikonu si lahko preberete tukaj.

MARINČEK Ivan - Žan

filmski snemalec, montažer

(25.10.1922 )

Življenjepis

Ivan Marinček se je rodil 25. oktobra 1922 v Novi vasi pri Ptuju. Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je do leta 1936 obiskoval na Ptuju. Nato se je družina preselila v Novo mesto, kjer je nadaljeval šolanje na novomeški gimnaziji. Po opravljeni maturi leta 1940 se je vpisal na strojni oddelek Tehniške fakultete v Ljubljani, a je študij kmalu prekinil, ker so zaradi vojne fakulteto zaprli.

Drugo svetovno vojno je preživel v zaporih in partizanskih bojih. Bil je v internaciji v Monigu pri Trevisu in Gonarsu. Kasneje je deloval je pri narodni zaščiti, bil borec in kurir, nazadnje pa radiotehnik v radiodelavnicah Glavnega štaba Slovenije v Starih Žagah in Črmošnjicah.

Marinček se je najprej ukvarjal s fotografijo, s prijatelji je v Gangster foto studiu v Novem mestu beležil prve fotografske posnetke. Na gimnaziji se je seznanil z Dušanom Povhom, kasnejšim filmskim režiserjem, s katerim sta bila vseskozi poklicno povezana. Leta 1940 je posnel svoje prve metre filmskega traku. To so bili jesenski motivi iz Novega mesta in Ljubljane. V kamero je ujel novomeški Glavni trg in tako imenovano mestno hišo, stavbo, v kateri je živela njegova družina in ki je bila med vojno uničena. Posnel je tudi nekaj prizorov iz družinskega življenja in prizorov z reke Krke. V začetku vojne v Novem mestu je s prijatelji posnel posledice bombardiranega mesta.

Junija 1945 pa je nastalo prvo samostojno Marinčkovo delo. To je bil filmski zapis kongresa AFŽ v Ljubljani. Do leta 1947 je snemal in montiral filmske novice, zlasti Obzornik. Leta 1947 je šel na strokovno izpopolnjevanje v Prago, po vrnitvi je pričel snemati prvi povojni celovečerni film Na svoji zemlji, ki ga je tudi montiral.

Po končani drugi svetovni vojni je bil Marinček med ustanovitelji in prvimi delavci državnega Filmskega podjetja Demokratične federativne Jugoslavije – direkcije za Slovenijo. Kot snemalec, reporter in montažer je sodeloval pri postavljanju temeljev slovenske kinematografije. Po letu 1951 je deloval v Društvu slovenskih filmskih delavcev in v Savezu filmskih radnika Jugoslavije. Ob slovenskih in jugoslovanskih je snemal tudi koprodukcijske celovečerne filme. Upokojil se je leta 1975, a je na področju filmske industrije ostal aktiven še naprej. Marinčkova filmografija obsega 56 kratkih filmov, 18 celovečernih igranih filmov, med njimi filme Kekec, Ne joči, Peter in To so gadi ter dve televizijski nadaljevanki.

Marinček je za svoje delo prejel več nagrad. Prejel je drugo zvezno nagrado za kamero v filmu Na svoji zemlji in drugo nagrado za fotografijo v Pulju za film Deveti krog, ki je bil nominiran za oskarja za najboljši tujejezični film. Leta 1995 je postal prejemnik Badjurove nagrade za življenjsko delo na filmskem področju, leta 2015 pa mu je nagrado iris za življenjsko delo podelilo Združenje filmskih snemalcev Slovenije.

Viri in literatura

• 225 let novomeške gimnazije, str. 369.
• Ekran 1966 št. 37/38 (Mali biografski leksikon).
• ES 7, str. 2.
• SGL, str. 444.
• Rast, 1992. št. 4–5, str. 309–318 – s sliko

Slikovni material

• Rast, 1992. št. 4–5, str. 311

« Nazaj | natisni