Dolenjski biografski leksikon

Dolenjski biografski leksikon je sedaj pred Vami v internetni obliki

Vsebuje več kot 2600 biografskih gesel o ljudeh, ki so pomembni za Dolenjsko: ali so se tu rodili, šolali, delovali (delujejo) ali pa so svoja dela posvetili oz. posvečajo problemom Dolenjske, in to njenega širšega območja (po Meliku – pokrajina med Iško, Ljubljanico, Savo, Gorjanci, Kolpo in črto od Prezida do izvira Iške). Pred Vami je širok spekter dejavnosti, ustvarjalnosti in dosežkov ljudi naše pokrajine, od znanosti, kulture, umetnosti do gospodarstva, izobraževanja, športa itd. Posamezna gesla so opremljena tudi s fotografijami.

Osnova za nastanek tega pokrajinskega biografskega leksikona je Gradivo za dolenjski biografski leksikon avtorja Karla Bačerja, ki je sprva dvajset let izhajalo periodično, leta 2004 pa ga je Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto izdala v knjižni obliki.

Internetna oblika leksikona nam omogoča aktivno urejanje in dodajanje novih podatkov in imen, ki so v času, ko je Gradivo za dolenjski biografski leksikon nastajalo, šele stopala na prizorišče. Hkrati je leksikon lažje in hitreje dostopen uporabnikom širom Slovenije in izven njenih meja oz. vsem uporabnikom interneta.

Spoštovani uporabniki Internetnega dolenjskega biografskega leksikona, k sodelovanju vabimo tudi vas! S svojimi predlogi, pripombami, informacijami nam pišite na E-mail naslov: gradivo@nm.sik.si.

Kratice in okrajšave

Razlago kratic in okrajšav, ki se uporabljajo v biografskem leksikonu si lahko preberete tukaj.

LAVRIČ Janko

kinolog, lovski pisec, pravnik

(16.1.1900 - 14.12.1971 )

Življenjepis

Janko Lavrič je bil rojen 16. januarja 1900 v Sodražici, umrl je 14. decembra 1971 v Ljubljani. Po izobrazbi je bil pravnik. Iz prava je pridobil tudi doktorat. Kasneje se je vrnil v domače kraje in nudil ljudem pravno pomoč v odvetniški pisarni v Ribnici. Med drugo svetovno vojno je bil aktivist OF. Po vrnitvi iz italijanske internacije je odšel v partizane. Po osvoboditvi se je preselil v Ljubljano. Upokojitev je dočakal v javnem pravobranilstvu Slovenije.

Po vojni je opravljal več pomembnih funkcij, v ministrstvu za gozdarstvo, v komisiji za ugotavljanje vojnih zločinov, več let je bil direktor lovišča Belje.

V prostem času se je ukvarjal z lovom, predvsem se je navdušil za lov z istrskimi goniči, ki jih je tudi sam redil in vzgajal. V zvezi s tem je v glasilu Lovske zveze Slovenije Lovec objavil temeljito razpravo in več člankov. Pri oblikovanju lovske zakonodaje je v veliki meri pripomogel k osvojitvi koncepta samoupravnih lovskih družin in načela lov lovcem. Leta 1946 je bil izvoljen za predsednika Lovske zveze Slovenije, hkrati je bil tudi podpredsednik Glavne lovske zveze Jugoslavije. Leta 1948 je postal načelnik uprave za lovstvo pri ministrstvu za gozdarstvu LRS. Leta 1949 je bil podpredsednik Jugoslovanske kinološke zveze. Ves čas je bil med vodilnimi slovenskimi kinologi. Uveljavil se je kot sodnik in organizator kinoloških prireditev. Bil je soustanovitelj Kluba za goniče, njegov dolgoletni predsednik in strokovni poročevalec. S svojim delom je pripomogel, da je pasma istrskih goničev dosegla sloves odličnih lovskih psov.

Napisal je večje število člankov in kinoloških elaboratov. Leta 1967 je napisal knjigo z naslovom Moj pes. Knjigo, kjer je opisal vzrejo, vzgojo in šolanje psov vseh pasem, je leta 1977 izdala tudi Lovska zveza Slovenije kot eno temeljnih knjižnih del slovenske kinologije.

Njegovo delo je bilo nagrajeno z najvišjimi kinološkimi in lovskimi odlikovanji. Med drugim je bil tudi častni član Lovske družine Sodražica.

Viri in literatura

• Janko Lavrič, Moj pes, str. 5 – slika.
• Lovec LIV/1971-72 št. 12, str. 374.
• Za rojstne podatke se zahvaljujem odvetniku Janezu Lavriču iz Novega mesta.

Slikovni material

• Lovec LIV/1971-72 št. 12, str. 374.

« Nazaj | natisni