DIGITALNI TORKI – vsak 3. torek v mesecu ob 11:00

Skupinske delavnice o uporabi spletne tehnologije na izbrano temo. Temo lahko predlagate tudi sami.

Kako najdem knjigo na knjižni polici in si izposodim zvočno knjigo?
Torek, 21. november 2023, ob 11. uri

 

Kako kupim novoletno darilo preko spleta?
Torek, 19. december 2023, ob 11. uri, Učilnica Beri

 

 

V sklopu SOS točke – Skupaj Osvojimo Splet opozarjamo tudi na pomen varne in odgovorne uporabe sodobne tehnologije in spleta. Z gostjami okrogle mize Sem medijsko pismen? dr. Sonjo Merljak Zdovc, dr. Vesno Vuk Godina in Doro Pal smo se pogovarjali o tem, kaj je medijska pismenost, zakaj je pomembna, katere so pasti prekomerne uporabe sodobne tehnologije in predstavili antropološki pogled v prostor virtualne resničnosti. Tematika je izredno aktualna za vse starostne skupine, tokrat pa smo se odločili, da nagovorimo predvsem pedagoške in svetovalne delavce ter starše, saj so največkrat žrtve spletnih neresnic in prevar otroci in mladostniki, ki so bolj vodljivi ter nujno potrebujejo podporo in pomoč pri varnem vstopu v digitalni svet. Iz omenjenega razloga je še posebej pomembno, da smo dobro medijsko in informacijsko pismeni tudi vsi, ki se na kakršen koli način ukvarjamo z otroki. Izvedeli smo tudi več o prvem spletnem časopisu za otroke Časoris, ki jim v njihovem jeziku podaja verodostojne informacije o aktualnem dogajanju v svetu, slišali pa smo tudi nekaj predlogov za izboljšanje šolskega sistema, da bi bil bolj prilagojen današnji realnosti.

Toplo vam priporočamo ogled posnetka okrogle mize, ki so ga pripravili na TV Vaš kanal: https://vaskanal.com/sem-medijsko-pismen-2/

Navajamo pa tudi nekaj poudarkov gostij okrogle mize:

dr. Sonja Merljak Zdovc, novinarka, pisateljica, raziskovalka literarnega novinarstva in medijske pismenosti ter ustanoviteljica in urednica Časorisa, prvega spletnega časopisa za otroke pri nas

»Medijsko pismen človek sem, če se zavedam, da informacije, ki jih dobim na spletu in so brezplačne, niso vse, kar potrebujem.«

»Pomembno je spremljati medije, ki jim zaupaš, in ob tem ves čas kritično razmišljati.«

»Za začetek bi bila zadovoljna, da prepoznamo potrebo, da dostopamo do vsebin, ki jim lahko zaupamo in da vemo, da imajo te vsebine tudi svojo ceno.«

»S Časorisom sem želela narediti nov medij, brez preteklosti, za novo generacijo in na tak način privzgojiti uporabo zanesljivega vira informacij že od otroštva, da pridemo do informiranih aktivnih državljanov. Kaj nam namreč pomaga aktiven državljan, če je le-ta dezinformiran.«

»Mi moramo znati kritično premišljevati vse informacije, ne le tiste, ki prihajajo do nas preko digitalnih platform.«

»Otroci izraz »lažna novica«, kljub temu, da je napačen, razumejo v pravem pomenu besede. Pogosto menijo, da znajo prepoznati lažno novico, pa potem hitro ugotovimo, da to ni res. Tudi odrasli pogosto ne znamo prepoznati lažne novice. Je pa pomembno, da se zavedamo, da je to pomembno in otrokom ponovno privzgojimo, da si lahko zaupamo, saj se z lažnimi novicami širi neko temeljno nezaupanje.«

»Sem za uporabo tehnologije, seveda od določene starosti, ampak absolutno s pametjo. Zdi se mi pametno, da jo otrok zna usmerjeno, varno in kreativno uporabljati.«

»Vedno je dobro vedeti, kaj delajo otroci (na spletu) in iz tega izhajati. Približati se jim moramo tam, kjer dejansko so, ne tam, kjer mislimo, da bi morali biti.«

»Vlogo medijev vidim v tem, da odpirajo prostor za spoštljivo in argumentirano razpravo.«

 

dr. Vesna Vuk Godina, doktorica socioloških znanosti, predavateljica socialne in kulturne antropologije na Filozofski fakulteti v Mariboru in na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani

»Medijsko pismen človek sem, če se zavedam, da informacije, ki jih dobim na spletu in so brezplačne, niso vse, kar potrebujem.«

»Otroci ne morejo prepoznavati, kaj potrebujejo, saj nimajo mentalnih, niti drugih kapacitet, ter znanja.«

»Nove generacije otrok so že od malega socializirane v virtualno realnost, s pomočjo interaktivnih igrač, risank in drugih zaslonov. Možgani pa imajo svoje zakonitosti razvoja. Kar se naučimo do 4. leta starosti, postane del naše človeške nevrofiziološke strukture. Možgani otrok, ki preveč uporabljajo sodobno tehnologijo, se razvijajo drugače in otokom umanjkajo temeljne kognitivne funkcije, ki so potrebne za branje in razvoj abstraktnega mišljenja, kar ima dolgoročne posledice. To opažam tudi pri svojih študentih. Prišlo je do tega, kar si težko predstavljamo. Sposobnosti možganov, ki so se nam še nedolgo zdele samoumevne, kot sposobnost branja daljših besedil, razumevanje prebranega in sposobnost, da si pri tem pomagamo, so izginile. Sedaj otroke prvega letnika faksa učim brati.«

»Nekatere zasvojenosti so družbeno sprejemljive ali celo prestižne in se zato ne vidijo kot zasvojenosti oz. je ne prepoznamo. To je značilno ravno za zasvojenost z zasloni in sodobno tehnologijo.«

»Fascinantno se mi zdi, da te dodane vrednosti medijev in naprav, ki so orodja, ki bi jim lahko pomagala pri izobraževanju in v življenju nasploh, tega jih pa ne naučimo.«

»Edinkrat v življenju, ko sem se počutila revno, je bilo, ko nisem dobila časopisa vsak dan. To je medij, ki se ga ne da zamenjati.«

»Otroci danes nimajo razvitih temeljnih socialnih veščin.«

»Otroci so bitja konkretnega mišljenja do 10 leta starosti. Socialne veščine se otroka učijo skozi konkretne socialne izkušnje, ki morajo biti za otroka neprijetne. In to je v nasprotju s konceptom sodobne socializacije, ki misli, da če otrok ne bo nič slabega doživel, mu bodo prihranjene travme. To ni res. Otroci, ki niso nič slabega doživeli, so otroci brez socialnih veščin.«

»Vzor je pomemben, ker strukturira socialni prostor.«

»Biti starš pomeni, da se odrečeš svojemu ugodju, zato da narediš, kar je prav za svojega otroka. Ne gre za to, kaj je fajn za otroka, ampak tisto, kar je prav za otroka. Pogosto tisto, kar je prav za otroka, ni fajn ne za starša, ne za otroka.«

»Otroci morajo komunicirati. Če ne bodo komunicirali s starši, bodo našli drugo pot za komuniciranje.«

»Otroka moramo socializirati tako, da ne črpa ugodja iz virtualne resničnosti, temveč iz dejanskih odnosov. Zanka virtualnosti je ta, da nudi več ugodja, več instant skrajnih dražljajev, ki nudijo ugodje, kot dejanska resničnost. Če iz odnosov ne bo črpal ugodja, bo šel drugam in bo težko prišel nazaj.«

»Ko govorimo o socializaciji in vzgoji otrok, je ključen dejavnik, ki proizvaja odvisnost, otrokom prijazna vzgoja. Če hočete imeti odvisnika, je to prava vzgoja za vas. Zato je pomembno, da otroka od rojstva učite, da dela tudi to, kar ni fajn, ga sistematično navajati na neugodje.«

»Odvisnik je tisti, ki dela tisto, kar je fajn, čeprav ve, da ni prav.«

»V otroke je potrebno vlagati. Jih prisiliti, da se neke stvari naučijo. Seveda so otroci proti temu. Mene moji študentje seveda sovražijo, jasno.«

»Šola je pomembna. Imam pa kup konkretnih predlogov za izboljšanje šolskega sistema:

• šoli omejiti uporabo internetnih medijev, in sicer tako, da skupno z domačo rabo ne presega omejitev, ki so jih postavili strokovnjaki
• v šolo je potrebno nazaj uvesti branje in pisanje (ne vstavljanje manjkajočih besed)
• omejiti delovne zvezke na minimum
• dokler otroci ne razumejo snovi, učitelji ne bi smeli naprej s snovjo
• otroci morajo govoriti, imeti govorne nastope, obnoviti prebrano snov s svojimi besedami
• vztrajati na abstraktnem mišljenju, od 10. leta dalje odstraniti od pouka vse, kar je vezano na konkretno mišljenje oz. konkretne prezentacije pouka (npr. PowerPoint prezentacije, slike, ilustracije)
• prenehati z vodenimi eseji
• se spet učiti snov na pamet oz. usvojiti znanje, da znajo med informacijami izbrati tiste, ki držijo, sicer zlahka nasedejo neresničnim informacijam na spletu ali v drugih medijih, on mora znati presojati stroj, ne obratno
• učni načrt razpoloviti, kar ostane, pa morajo otroci znati in to brez pomoči naprav…«

 

Dora Pal, socialna delavka, družinska psihoterapevtka, Društvo Projekt Človek, Sprejemni center Novo mesto, Program za mlade

»Katere koli zasvojenosti, kemične in nekemične, poganja ista dinamika, isti mehanizem, in vplivajo na ista področja življenja, zato strokovnjaki, ki se ukvarjamo z zasvojenostmi, ne ločujemo zasvojenosti na lažje in težje.«

»Na preventivnih delavnicah z otroki jih vedno vprašam, kako pa delajo starši. Zgled je pomemben člen pri vzgoji otroka. Zgled na vseh področjih, ljubečnost, sočutnost, meje, to je formula za zdrav odnos z otrokom.«

»Kar se vidi sedaj, je to, da so odrasli zelo veliko časa na telefonih in aplikacijah in četudi opravljajo konstruktivno delo, tega otroci ne vidijo in se je potrebno o tem z njimi pogovoriti.«

»Tehnologijo vsi potrebujemo in je lahko koristna. To je raba. Če jo občasno prekomerno uporabljamo, je to prekomerna raba. Da prekomerna raba preraste v zasvojenost, pa se mora preplesti več dejavnikov. O zasvojenosti govorimo, ko brez tega ne moremo več oz. se naše vedenje ob odtegnitvi spremeni in preraste v nezadovoljstvo, živčnost ali celo nasilje, kar so podobni simptomi kot pri kemični zasvojenosti. To se odraža na odnosih, druge stvari nas ne zanimajo več in posledično se umikamo v svoj svet.«

»Če se pojavi zasvojenost, običajno pomeni tudi, da se je v vzgojnem procesu nekje zalomilo. Ne pomeni, da smo starši vsega krivi, če se otroku zalomi, zagotovo pa nosimo svoj del odgovornosti.«

»Starši zelo težko sprejmejo dejstvo, da je njihov zgled in način življenja prispeval k temu, da so se njihove morebitne zasvojenosti skozi vzorce vedenja prenesle na otroke.«

»Pomembno je, koliko časa namenimo, da se z otrokom pogovorimo npr. o računalniški igri, ki jo želi igrati. Za to si moramo vzeti čas, odložiti svoje delo in svoj telefon. Tu se mi zdi, da največkrat pogrnemo.«

»Tudi, če gremo starši otrokom na živce, si vseeno v resnici želijo početi stvari skupaj z nami.«

»Permisivna vzgoja ni vzgoja.«

»Strinjam se, da je potrebno spremeniti šolski sistem, vidim pa tudi veliko dobrih strani. Velikokrat se zgodi, da pri otrocih celo prej opazijo anomalije kot starši. Svetovalni delavci niso več nekje gor, kjer jih nihče ne vidi.«

»Opozorila bi tudi na pasti, povezani s prekomerno uporabo tehnologije, in to sta zgodnja seksualnost, ki se na zelo nepravilen način vrine v ta izredno zgodnja leta, ko ne telo, ne možgani niso pripravljeni na to, in pa seveda tudi nasilje.«