Kartografska zbirka

V kartografski zbirki Knjižnice Mirana Jarca, v sklopu oddelka Posebne zbirke, hranimo večje število starejših zemljevidov, specialnih kart, atlasov, atlantov in mestnih načrtov ter posebnih, splošnih in tematskih zemljevidov iz različnih obdobij. Zbirko je začel oblikovati prvi upravnik naše knjižnice – Bogo Komelj. Skozi leta se je dopolnjevala in danes šteje okrog 1000 enot.

Prevladujejo zemljevidi 20. stol.: kraljevina SHS, kraljevina Jugoslavija, FLRJ, SFRJ, zemljevidi posameznih jugoslovanskih republik, pregledne karte občin v Sloveniji, geološke karte slovenskega ozemlja… Nadalje so v zbirki številni zemljevidi v italijanskem, nemškem, angleškem in slovenskem jeziku, ki so jih pri nas med vojno uporabljale vojskujoče se strani (Vivodova zbirka v partizanih rabljenih specialk). Hranimo tudi več šolskih zemljevidov in atlasov iz 19. in 20. stol. (Kocen, Selan, Dimnik, Oražen…).

Iz 19. stol. (1807 – 1815) je v zbirki večje število kart držav sveta, izdanih v Pragi.Največjo dragocenost predstavljajo stari zemljevidi, ki so izhajali v obdobju od 16. do 18. stol. Večina njih prikazuje slovensko ozemlje, ki se pojavlja samostojno ali v sklopu drugih evropskih dežel.

Najstarejši zemljevid, ki ga hranimo v knjižnici, je v Baslu, sredi 16. stol., izdal Sebastian Münster in predstavlja takratno Slovensko marko s Hrvaško in Bosno. Ozemlje prikazuje od spodaj navzgor, od vzhoda proti zahodu.

V zbirki so zastopani pomembnejši kartografi, ki so delovali v Evropi od 16. stol. naprej: Nizozemca Abraham Ortelij, Gerhard Kremer Mercator, Francoz Nicolas Sanson. Najpomembnejši nemški kartograf iz 2. pol. 17. stol. in 1. pol. 18. stol. je Johann Baptist Homann, nekoliko kasneje pa njegov učenec Georg Mattheus Seutter.

V okviru habsburške monarhije so slovensko ozemlje prikazali Wolfgang Lazius, Joannes Sambucus, Augustin Hirschvogel in Janez Vajkard Valvasor.Za izvirno slovensko kartografsko delo štejemo Ducatvs Carniolae Tabula Chorographica, delo Janeza Dizme Florjančiča pl. Grienfelda, iz leta 1744. Zemljevid, ki ga hranimo v knjižnici, je sestavljen iz 12 listov in ni barven.Za našo knjižnico so posebej pomembni zemljevidi, ki prikazujejo današnje dolenjsko področje oz. dolenjski del nekdanje Kranjske (Unterkrain). Konec 18. stol. izide na Dunaju serija kart, ki prikazuje nekdanje avstrijsko ozemlje. Na karti št. 142 je prikazana Dolenjska, in sicer ozek pas Dolenjske južno od Ljubljane do Dobrave pri Kostanjevici, na karti št. 143 pa Notranjska, ki zajame ozemlje od Trsta, preko današnje Notranjske do Kočevske in Bele krajine. Karte so delo kartografa Franza Johanna Josepha von Reillyja.

Drugi pomemben zemljevid dolenjskega področja je Kindermannov zemljevid Dolenjske iz leta 1796, ki predstavlja eno od 12 okrožij Notranje Avstrije. Vsebuje tudi seznam naselij in pregled novomeškega okrožja.Teh starih zemljevidov, ki so izšli do konca 18. stol., je v knjižnični zbirki 45. Prav tako hranimo več faksimiliranih izdaj kart iz tega obdobja. V zbirki se nahaja tudi večje število zemljevidov iz 19 stol. Gre za zemljevide, ki bodisi prikazujejo različne države sveta bodisi slovensko ozemlje, v tem stoletju kot del Avstrije, nato Ilirskih provinc, potem avstro – ogrske monarhije.

Sredi 19. stol. izide na Dunaju za Slovence velikega pomena Zemljovid Slovenske dežele in pokrajin, delo Petra Kozlerja. Zemljevid je pomemben predvsem zaradi predstavitve etničnega ozemlja in slovenskega poimenovanja krajev. V knjižnici hranimo vse tri izdaje (leta 1853, 1864, 1871), vključno s seznamom trgov in mest, ki je izšel z drugo izdajo.

Vsebinsko podoben Kozlerjevemu zemljevidu je Zemljevid slovenskega ozemlja, ki ga je l. 1921 izdala Slovenska matica in prav tako nima vrisanih državnih mej.

V zbirki se nahaja sedem kart, ki jih je v letih od 1869 do 1877 izdajala Slovenska matica. Pomembne so predvsem zaradi slovenskega poimenovanja tujih krajev, ki jih je sistematično zapisal jezikoslovec Matej Cigale. V knjižnico so prišle kot del zapuščine novomeškega tiskarja Janeza Krajca. Starejše zemljevide hranimo v mapah iz brezkislinskega papirja. Kar nekaj bi jih bilo treba restavrirati in vstaviti v brezkislinske paspartuje. Na ta način bi bili bolj pravilno hranjeni in zaščiteni kot tudi primerni za morebitne razstave.

Tudi v bodoče želimo zbirko dopolnjevati, pri čemer se bomo osredotočili predvsem na domoznansko področje. Prihodnost vidimo v digitalizaciji zemljevidov, saj bi tako imeli, poleg razstav in predavanj za šolske in druge skupine, možnost predstaviti to zanimivo zbirko širši javnosti.